Konec oktobra se je končala več kot dvoletna aktivnost, s katero smo se spomnili bojev ob Soči med leti 1915 in 1917. Pobudniki aktivnosti smo bili člani Radiokluba Škofja Loka. V tem času smo uporabljali klicne znake S5100ISONZO, S5100IF, S5100SF in S5100PAX. Zaključni pregled je pokazal, da smo se v tem obdobju oglašali s preko 20 lokacij, ki so tako ali drugače povezane z boji na fronti. Skupno se je nabralo preko 100 dnevnikov s slabimi 4000 zvezami. V izdelavi je posebna QSL kartica, ki bo poslana vsem, ki so z nami vzpostavili kontakt.

Soška fronta je sinonim za 12 bitk na območjih ob reki Soči v času WW I (1915-1917). Območje je za Italijane predstavljalo vzhodno, za Avstro-Ogrsko pa zahodno fronto. Takrat je reka v celoti tekla po AO ozemlju, blizu meje z zaveznico Italijo. Po podpisu »Londonskega sporazuma« je Italija obrnila hrbet nekdanji zaveznici in ji 23. 5. 1915 napovedala vojno, saj so ji Angleži in Francozi obljubili ozemlja poseljena s Tirolci, Slovenci in Hrvati.

Reka, ki v večjem delu teče med strmimi pobočji, je predstavljala naravno oviro. Žal je AO pred vojno napovedjo naredila premalo za obrambo zahodnih ozemelj. Obrambo so skoraj v celoti zasnovali na vzhodnih bregovih Soče. Razen mostišč pri Gorici in Tolminu so zahodne bregove pustili nebranjene.

Italijani so prvič resneje napadli 23. junija 1915. Načrt napadalcev je predvideval hiter preboj obrambnih črt v smeri Ljubljane in od tam proti Dunaju in Budimpešti. Dva tedna so poskušali prečkati reko in zasesti višine nad njo, a so bili odbiti. Napade so ponavljali v obdobjih 18. julij –  10. avgust, 18. oktober – 4. november in 10. november – 5. december. Za ceno velikih izgub jim je uspelo le na nekaterih mestih prodreti v obrambne položaje AO branilcev. Med 11. In 16. marcem 1916 so ponovno poizkusili in bili poraženi. V šesti bitki, ki je divjala med 6. in 17. avgustom 1916, so uspeli osvojiti Gorico in zavarovati mostišče na vzhodnem bregu Soče. Ta uspeh predstavlja prvo pravo zmago Italijanov. V prihodnjih treh bitkah (14. – 17. september, 10. – 12. oktober in 31. oktober – 4. november) Italijani spremenijo taktiko. S kratkimi intenzivnimi napadi so želeli znižati lastne izgube in presenetiti branilce. Ponovno niso uspeli. V 10. bitki med 15. majem in 5. junijem 1917 ponovno poizkušajo z veliko premočjo v moštvu in topništvu, a jim uspe osvojiti le nekaj metrov branjenega ozemlja. Med 17. avgustom in 15. septembrom napadejo z 51 divizijami in 5200 topovi. Počasi porivajo branilce proti vzhodu, a jim na koncu poide sapa.

Nemci predvidijo, da bi se lahko fronta sesula. Zato pristanejo, da zavezniku pomagajo iz zagate. 24. oktobra 1917 združene nemško-avstro-ogrske enote začnejo z ofenzivo v zgornjem Posočju, ki se prične z močnim topniškim obstreljevanjem. Do popoldneva so Italijani v razsulu, organizirano se brani le nekaj izoliranih enot. Naveličani bojev in vojne Italijani zapuščajo položaje, bežijo proti zahodu ali se množično vdajajo napadalcem. Napadalci hitro zavzamejo Kobarid in pričnejo napredovati proti zahodu, kjer se bo do 9. novembra 1917 fronta ponovno umirila na reki Piavi. Po Polom pri Kobaridu (»Čudež pri Kobaridu«) še danes predstavlja najhujši poraz Italije v vseh vojnah, ki jih je kadarkoli izgubila. 885 dnevih bojev se mir vrne na bregove Soče.

Za bojišči ob Soči je ostalo veliko okopov, spomenikov, kavern, utrdb, muzejev in pokopališč. Spominjajo nas požrtvovalnost, trpljenje in smrt stotine tisočev fantov in mož različnih narodnosti, ki so za vedno ostali na teh koncih ali pa dogajanja tukaj do konca svojih dni niso mogli pozabiti. Danes nas po obeh straneh meje med Italijo in Slovenijo vodi Pot miru od Alp do Jadrana.

Več lahko izveste: Pot miru in 100 let prve.